MiaRaffaello

Vsi smo kot otroci gledali risanke in se pretvarjali, da smo superjunaki, ki bomo rešili svet. Ali stiskali pesti, da Tom ne bi ujel Jerrya. Ah, to so bili časi, ko pomena besede PROBLEMI, sploh nismo poznali. Brezskrbno smo užili vse čare življenja. Ko se samo spomnim koliko vragolij smo ušpičili...ampak to bodo za vedno naše male skrivnosti. Potem pa odrasteš v kruti svet, in odkriješ, da ni nič kot se zdi. Dobiš občutek, da so ljudje pozabili kaj pomeni živeti. Se še spomnite prvih metuljčkov v trebuhu? Skritih nagajivih pogledov in nasmeškov? Ko pomislim na prvo ljubezen se zmedem. Nisem prepričana če tisti otroški zaljubljenosti res lahko rečemo ljubezen. In krivico bi naredila zdajšnjemu fantu, če bi rekla, da on ni moja prva ljubezen. Kajti, prav on je tisti ob katerem sem prvič začutila, da LJUBIM . On mi je pokazal kaj pomeni prava resnična ljubezen in dal mi je občutke in čustva, za ketere sem mislila, da jih nisem zmožna občutiti. Šele ko se moraš boriti za nekaj spozn

Ciao. Pa sem se le včakala. Tega, da moja kreativnost porazi mojo lenost in končno naredim to, kar sem si želela že kar nekaj časa. Če bi rekla, da sem si že od malega želela postati bloggerka bi se DEBELO zlagala. Tokom odraščanja nisem našla mesta zase kamor bi lahko izlila svoja čustva in svoja prepričanja. Našla sem ga zdaj, malce prepozno bi rekla moja leta. Ali pač? Za stvari, ki jih rad počneš ni nikoli prepozno. Človek ni nikoli prestar, da bi nehal početi to, kar ima rad.  Sicer pa, moja zgodba o tem kako sem začela pisati (mislim, saj je to šele moja prva objava HAHA pa že mislim da sem bloggerka HAHA) blog sploh ni zanimiva. Kar tako iz dolgčasa se mi je prebudila stara želja zasidrana nekje globoko v meni, in rekla sem si ZAKAJ PA NE? Saj izgubiti nimam kaj. Premišljevala sem o čem bi pisala. Pa sem si rekla, saj nima veze o čem pišeš, samo zanimivo naj bo. Nočem vam težit o zdravem prehranjevanju; o fitness navadah; o učenje, katerega se itak vsi izogibajo; o ljub