Sedla je za volan. Ni razmišljala o ničemer... želela je samo stran, nekam daleč stran, kjer je nihče ne pozna, kjer se bo lahko "skrila" pred očitajočimi pogledi in opravljivimi jeziki... Zapeljala je a še sama ni vedela kam. Vedno je govorila pa čeprav skozi smeh, da bo nekoč spakirala stvari in odšla, a kdo bi jo, tako kot je, jemal resno... Kdo bi vedel da se za tem nasmeškom skriva bolečina? Zapeljala je vzvratno in se ustavila. Spomnila se je, da ni zalila rož in da bodo verjetno ovenele čez nekaj dni. Nekako ji je bilo celo žal in se je hotela vrniti, da bi vsaj tem prelepim rdečim cvetlicam vlila malce življenja, ampak vedela je, da če zdaj ne gre nikoli ne bo odšla. Zapela si je pas. Preplavil jo je dobro poznan občutek utesnjenosti, občutek, ki jo je spremljal zadnje dve leti, občutek, za katerega je mislila, da ga nikoli ne bo občutila. Vsaj ne ob njem. Ni res da ni bila srečna. Je bila. Včasih. Recimo takrat, ko jo je zvečer, zatem ko se je udobno namestila