Veste tisti občutek ko želite opisati, iztisniti občutke in čustva iz sebe pa preprosto ne najdete pravih oz. dovolj dobrih besed, da bi ta čustva dejansko najbolj pristno opisali?
Ko v glavi nekakšni mali bojevniki, ki jih mi imenujemo misli, bijejo bitko za prevlado?
Vem, da se je že marsikdo, skorajda ni človeka ki se ne bi, znašel na razpotju. Tuhtaš in premlevaš kaj je prav in kaj narobe, kaj je tisto kar smeš in kaj je tisto kar si v resnici želiš. Ali je sploh razlika v tem?
Ko takole pišem to objavo, odeta v toplo odejo, medtem ko zunaj pada prvi letošnji sneg, spet, kot že tolikokrat pomislim na njega. Zaprem oči in se vrnem nazaj, v čas, ko stoji ob meni, ko se me dotika, mi ukrade poljub in mi pove kako zelo si me želi. Koža se mi naježi, drhtim, ko čakam, da se mi približa, me tesno objame, kot da me ne bo nikoli več spustil...ko se nežno dotika mojih ustnic in se ta nežnost spremeni v strast. Takrat najine ustnice plešejo nepozaben, perfekten ples.
Ah, ko bi le pozabila. Si te iztrgala iz srca, ubila vsak spomin nate, izbrisala okus tvojih ustnic, stuširala s sebe vse tvoje dotike...
Sprašujem se kaj to sploh je? Je to ljubezen ali samo pusta želja za nečim, česar ne moreš imeti?
Ti in jaz nikoli ne bova MIDVA,
vedno bova samo ti in jaz, dve duši,ki sta ostali ujeti v lastnih željah, v sanjah, v nekem drugem svetu
Kot dež, ki stopi majhne lesketajoče snežinke že v letu, da le-te popolnoma izginejo še preden padejo na zemljo in sploh ni sledu,da so kdaj obstajale, tako moj um stopi misli in želje po tebi. Nihče ne ve, da so kdaj obstajale. Niti ti. Ni tvojih sledi na moji koži, a vse tvoje je v meni.
Komentarji
Objavite komentar