Preskoči na glavno vsebino

On in Ona



Vem da me opazuje, čutim kako se njegova oči sprehajajo po mojem telesu in obstanejo na razprtem, globokem dekolteju nebeško modre majčke, ki sem jo oblekla samo zanj. Nenasiten usmeri svoj pogled v moje oči, nežen a hkrati poželjiv pogled, ki razplameni moje telo, da le-to od vzburjenja zadrhti. Počasi se mi približa, nekje na pol poti se obrne okoli sebe in se prepriča, da ni nobene radovedne duše, ki bi stala na poti njegovim željam. Približal se mi je, čutim njegovo vse hitrejše dihanje in vonjam njegov parfum, ki mi je tako všeč...Zazre se mi globoko v oči in tisti prodirljiv pogled, ki ti da občutek, da vidi v dušo in seže do  srca, me prepriča da se mu predam.
Predam se njegovim objemom, pustim da me njegove močne in hkrati tako nežne roke božajo, da mi dajo občutek varnosti in ljubezni. Prepustim se popolnemu plesu, ki ga plešejo najine ustnice, v mraku pod tisočimi zvezdami, tam na parkirišču v zavetju najine ljubezni, daleč od oči ljudi in obsojanja. Vem, da ni prav kar počneva, preklinjam sama sebe ker to počnem njemu, ki me nekje čaka, obsojam najina dejanja... Ampak ta sila, ki naju vleče skupaj je močnejša, močnejša je od vsega, kar nama stoji na poti... Včasih si želim, da ga nikoli več ne bi srečala, da bi pozabila kako se počutim v objemu njegovih rok, želim si da nikoli več ne bi okusila njegovih ustnic...a še isti trenutek si premislim. Srce bije boj z možgani, srce si želi. Želi si njega in vse njegovo.
Tako tesno objeta stojiva, z luninim sijem obsijana in se predajava trenutku, ki je samo najin. Oba veva, da nama je ostal le še ta, zadnji trenutek, zadnji objem, zadnji poljub, predem se za vedno posloviva in obsodiva najini srci na življenje polno hrepenenja in tihega trpljenja.
Ker tako je prav, ker ne zmaga vedno ljubezen,.. ker včasih življenje ubere svoje poti, ker nista vedno skupaj dva, ki se ljubita.. Lahko ju ločijo, lahko jima prepovejo biti skupaj, lahko jima vzamejo vse.. Ampak nikoli ne moreš vzeti ljubezni, iztrgati je iz srca, dveh, ki se ljubita. Tako kot On in Ona.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

360°

Sedla je za volan. Ni razmišljala o ničemer... želela je samo stran, nekam daleč stran, kjer je nihče ne pozna, kjer se bo lahko "skrila" pred očitajočimi pogledi in opravljivimi jeziki... Zapeljala je a še sama ni vedela kam. Vedno je govorila pa čeprav skozi smeh, da bo nekoč spakirala stvari in odšla, a kdo bi jo, tako kot je, jemal resno... Kdo bi vedel da se za tem nasmeškom skriva bolečina? Zapeljala je vzvratno in se ustavila. Spomnila se je, da ni zalila rož in da bodo verjetno ovenele čez nekaj dni. Nekako ji je bilo celo žal in se je hotela vrniti, da bi vsaj tem prelepim rdečim cvetlicam vlila malce življenja, ampak vedela je, da če zdaj ne gre nikoli ne bo odšla. Zapela si je pas. Preplavil jo je dobro poznan občutek utesnjenosti, občutek, ki jo je spremljal zadnje dve leti, občutek, za katerega je mislila, da ga nikoli ne bo občutila. Vsaj ne ob njem. Ni res da ni bila srečna. Je bila. Včasih. Recimo takrat, ko jo je zvečer, zatem ko se je udobno namestila

Vsak začetek je potovanje v neznano

Ciao. Pa sem se le včakala. Tega, da moja kreativnost porazi mojo lenost in končno naredim to, kar sem si želela že kar nekaj časa. Če bi rekla, da sem si že od malega želela postati bloggerka bi se DEBELO zlagala. Tokom odraščanja nisem našla mesta zase kamor bi lahko izlila svoja čustva in svoja prepričanja. Našla sem ga zdaj, malce prepozno bi rekla moja leta. Ali pač? Za stvari, ki jih rad počneš ni nikoli prepozno. Človek ni nikoli prestar, da bi nehal početi to, kar ima rad.  Sicer pa, moja zgodba o tem kako sem začela pisati (mislim, saj je to šele moja prva objava HAHA pa že mislim da sem bloggerka HAHA) blog sploh ni zanimiva. Kar tako iz dolgčasa se mi je prebudila stara želja zasidrana nekje globoko v meni, in rekla sem si ZAKAJ PA NE? Saj izgubiti nimam kaj. Premišljevala sem o čem bi pisala. Pa sem si rekla, saj nima veze o čem pišeš, samo zanimivo naj bo. Nočem vam težit o zdravem prehranjevanju; o fitness navadah; o učenje, katerega se itak vsi izogibajo; o ljub

Zmedena lisička

Veste tisti občutek ko želite opisati, iztisniti občutke in čustva iz sebe pa preprosto ne najdete pravih oz. dovolj dobrih besed, da bi ta čustva dejansko najbolj pristno opisali? Ko v glavi nekakšni mali bojevniki, ki jih mi imenujemo misli, bijejo bitko za prevlado? Vem, da se je že marsikdo, skorajda ni človeka ki se ne bi, znašel na razpotju. Tuhtaš in premlevaš kaj je prav in kaj narobe, kaj je tisto kar smeš in kaj je tisto kar si v resnici želiš. Ali je sploh razlika v tem? Ko takole pišem to objavo, odeta v toplo odejo, medtem ko zunaj pada prvi letošnji sneg, spet, kot že tolikokrat pomislim na njega. Zaprem oči in se vrnem nazaj, v čas, ko stoji ob meni, ko se me dotika, mi ukrade poljub in mi pove kako zelo si me želi. Koža se mi naježi, drhtim, ko čakam, da se mi približa, me tesno objame, kot da me ne bo nikoli več spustil...ko se nežno dotika mojih ustnic in se ta nežnost spremeni v strast. Takrat najine ustnice plešejo nepozaben, perfekten ples .  Ah, ko bi le p